Spodbujanje čustvene raznolikosti pri otrocih
Spolne vloge posameznika se oblikujejo v otroštvu in mladostništvu preko različnih družbenih vplivov in na ljudi vplivajo celo življenje. Poleg spolno stereotipnih prepričanj staršev, ki vplivajo na čustveni razvoj otrok, imajo močan vpliv na spolne razlike tudi kulturne vrednote in stališča. Družbene norme v kulturi narekujejo med drugim tudi kako, kdaj in kje naj bi čustva izražali moški in ženske (npr. dečki ne jokajo, deklice niso agresivne). Starši lahko pri otrocih nekatera čustva podkrepljujejo, druga pa prepovedujejo, tako na primer reagirajo na čustva glede na spol otrok oz. na ‘moška’ in ‘ženska’ čustva. Pravila za prikazovanje čustev pa so okrepljena tudi s strani otrokovih vrstniških skupin, saj se med vrstniki družbene norme krepijo in ohranjajo v procesu družbenega sprejemanja ali zavračanja. Dečki, ki so videti ranljivi, so pogosto poškodovani in premagani v športnih igrah ali hitro zajočejo, največkrat niso priljubljeni med vrstniki. Najbolj priljubljene deklice pa so v večini tiste, ki se znajo dobro izražati, so manj agresivne in se zanimajo za družbene odnose.
Eden najbolj razširjenih stereotipov je primerno čustveno izražanje, ženske naj bi bile bolj čustvene od moških in pripravljene priznati ter govoriti o svojih čustvih. Vendar je človeška zmožnost čustvovanja, izražanja in nadzorovanja čustev univerzalna, zato ženske niso nič bolj čustvene od moških, čustva moških pa niso nič manj intenzivna od čustev žensk. Spolni stereotipi vplivajo na čustvovanje ter izražanje čustev, sporočila okolja, ki jih posamezniki/ce sprejemajo, pa tako ponazarjajo, da so za določen spol primerna zgolj določena čustva. V odraslosti zato ženske in moški neredko ne izražajo več določenih čustev, saj jih morajo sprva zatirati, kasneje pa jih morda sploh ne doživljajo več, kar ima lahko usodne posledice na duševno zdravje posameznika/ce.
Otroci do 10. leta starosti so najbolj dovzetni za sporočila, ki jih njihovi starši, vrstniki in širša okolica dajejo o prikazih čustev, kar lahko močno vpliva na njihov čustveni razvoj. Pomanjkanje spodbujanja čustvene raznolikosti pri mladih ima lahko dolgoročne problematične posledice. Fantje odraščajo v svetu ožjega spektra čustev, v katerem je njihovo izražanje jeze opaženo, prepoznano in potencialno tudi kultivirano. To pa hkrati v njihovih razvijajočih se umih prepušča druga čustva, zlasti bolj ranljiva, prezrta in ignorirana. Na drugi strani deklice odraščajo v okolju, kjer se spodbuja izražanje ‘nežnejših’ čustev, jeza, tekmovalnost in ostala bolj agresivna čustva pa so sprejeta z neodobravanjem.
Spodbujanje čustvene raznolikosti pri obeh spolih in otrokom dati dovoljenje za občutenje in izražanje vseh čustev krepi otrokovo čustveno inteligenco in pozitivno vpliva na duševno zdravje odrasle osebe.
